Življenje in delo
Biografija
Mira Ličen (1950, Pulj) je po končani koprski Gimnaziji študirala slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1973 diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in leta 1975 končala še specialko za restavratorstvo. Po končanem študiju se je naselila v Piranu, kjer še vedno živi in dela. Ustvarja v različnih tehnikah slikarstva, v risbi, grafiki, v tehniki vitraža in fuzije, freske, mozaika, slikanja na tekstil, keramike in tudi v tehniki oblikovanja steklenih objektov. Od leta 1973, ko je imela prvo osebno razstavo, je seznam samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in v tujini izjemno velik.
Je članica društva Insula in ZDSLU. Je prejemnica najvišjih nacionalnih stanovskih nagrad, na primer Priznanja Franceta Steleta (1997), Priznanja Mirka Šubica (2009), nagrade ZDSLU (2010) in najpomembnejših nagrad lokalne skupnosti: Grba Občine Piran (2011), Tartinijevega priznanja (2019) in najvišjega odlikovanja Škofije Koper, Odličja sv. Jožefa Delavca (2020). Že desetletja je umeščena v krog najpomembnejših nadaljevalk tradicije primorskega kroga ter slovenske sakralne in profane umetnosti.
Neprecenljiv je njen vsestranski prispevek v kulturnem življenju Občine Piran in Slovenske Istre. Kot izkušena konservatorka-restavratorka se ves čas bori za ohranjanje in revitaliziranje profane in sakralne dediščine v mestu in okolici. Bila je med iniciatorji in organizatorji društva Prijatelji zakladov sv. Jurija Piran ter projektov Jaslice in Križev pot v piranskih cerkvah, kjer je še vedno aktivna kot organizatorka in razstavljalka, v letu 2018 pa tudi projekta Carpaccievo leto v Piranu.
Ličen Mira, por. Krmpotić, akad. slikarka specialist, r. 26. maja 1950 v Pulju. Oče Bruno, tehnik, r. v Trstu, Slovenec, mati Štefica Petrinec, gospodinja, r. v Hrvaškem Zagorju, Hrvatica. Osn. š. je pričela obiskovati v Pulju 1957, nadaljevala v Hrvatinih, po 2. razr. pa v Kopru. Tu je od 1964–69 obiskovala gimn., 1969 se je vpisala na ALU v Lj., kjer je 1973 diplomirala (prof. M. Sedej). 1975 je končala specialko za restavratorstvo ter postala članica Društva slov. lik. umetnikov. Istega leta se je zaposlila kot konservator na ZSV Piran do 1982, ko je vstopila v svobodni poklic.
Kronologija
1950
Rojena 26. 5. 1950 v Pulju. Oče Bruno, Tržačan, ki je po drugi svetovni vojni kot partizan ostal v Jugoslaviji, se v Zagrebu poroči s Štefico Petrinec, frizerko iz Kumrovca. Oče sprejme službo tehnologa v Uljaniku v Pulju. Tu se rodijo Mira, Dina in Bruna. Tu Miri ostane v spominu, da sta ji bila najljubša igra risanje s kredo po dvorišču in občudovanje secesijske ograje na stopnišču hiše, kjer so stanovali.
1955 cca
Med igro v parku pred Areno dolgo opazuje nekega slikarja, kako slika, in od takrat naprej je slikanje njena strast.
1957
Začne hoditi v osnovno šolo v Pulju, ki jo obiskuje do šolskega polletja. Nato se s starši preselijo v Cerej pri Hrvatinih, nato pa v Koper. Oče dobi službo v Tomosu, mama pa skrbi za družino, ki je zelo povezana s sorodniki z obeh strani meje. Oba starša sta zelo dovzetna za potrebe drugih, posebno mama.
1960 cca
Na počitnicah pri stari mami v Slavoniji začne v skicirko risati po naravi vse okoli sebe.
1961 cca
Oče ji prinese iz Pariza slikarski kovček, ki postane njen talisman in ga povsod nosi s seboj in ga še vedno čuva. V višjih razredih osnovne šole ima čudovito profesorico likovnega pouka Omahnovo, katera jo bodri in tudi korigira vse, kar med tednom doma naslika. Slikanje postane njena glavna skrb. Oče jo vzpodbuja, naj čim več riše po naravi.
1965
Iz gimnazijskih časov Se vpiše v koprsko Gimnazijo. Tu se vključi v likovni krožek pri profesorju Zvestu Apolloniu in je v krožku zelo aktivna, posebno pri slikanju zidne poslikave na šolskem stopnišču. Tudi sama si želi iti na akademijo v Benetke že med šolanjem na gimnaziji, toda ostane na gimnaziji, ker je mnenja, da potrebuje dobro splošno izobrazbo kot osnovo.
1967
Se poglobi v krščanstvo in spozna duhovnost edinosti, spozna ustanoviteljico Chiaro Lubich in se navduši za njene tekste. Potuje sama v Zagreb na Picassovo razstavo ter vidi v galeriji umetnika.
1969
Naredi sprejemne izpite na ALU v Ljubljani in se vpiše na slikarstvo (profesorji Mihelič, Omersa, Sedej, Didek, Borčić, Stupica, M. Tršar idr.).
1969-73
Študij na akademiji, naredi nekaj knjižnih oprem, potuje večkrat v Rim na duhovne vaje in veliko slika.
1973
Diploma na slikarstvu, prva samostojna razstava, najame občinsko ruševino na Baredih nad Izolo, se včlani v DSLU.
1973-75
Restavratorska specialka na ALU Ljubljana.
1975
Diploma na restavratorski specialki, služba na Zavodu za spomeniško varstvo Piran.
1976
Se preseli v Piran.
1979
Se poroči z Igorjem Krmpotićem in skupaj začneta delati keramiko, potujeta študijsko v Italijo.
1980
Se rodi hči Ana.
1981
Se rodi hči Lina.
1982
Zapusti službo na Zavodu za spomeniško varstvo in vzame status samostojne kulturne delavke. Vsa leta ves čas išče prostor za atelje. Začasno ga dobi skupaj z Juretom Cihlarjem na podstrešju stavbe bivše Splošne plovbe v Piranu. Z možem odpreta galerijo v Piranu.
1983
Prvo večje naročilo – vitraži za cerkev v Portorožu.
1985
Si uredi atelje na Župančičevi 2 v Piranu. Prejme naročilo za vitraže v prezbiteriju pri minoritih na Ptuju.
1989
Prejme naročilo za vitraže za ž. c. sv. Jurija in Eufemije v Rovinju.
1990
Začne izvajati restavratorska dela v cerkvi sv. Jurija v Piranu. Razstavlja v Rimu.
1991
Najame in uredi atelje nad cerkvijo sv. Štefana v Piranu.
1992
Se udeleži enomesečne študijske kolonije v Gradcu.
1993-96
Prevzame funkcijo predsednice društva Insula.
1997
Prejme Steletovo priznanje.
1998
Portorož, ž. c. Roženvenske Matere Božje, tabernakelj-Univerzalna ljubezen, 1984, vitraž 2 V Münchnu obiskuje tečaj dela s steklom v tehniki fuzije.
2000
Je iniciatorka in organizatorka Društva prijateljev Sv. Jurija in tradicionalnih projektov Jaslice in Križev pot v piranskih cerkvah.
2001
Je članica mednarodne strokovne žirije na Ex-tempo keramike Piran. Se udeleži simpozija SEAC v Luksemburgu.
2005
Začne bivati v Kortivih in prihaja dnevno v atelje v Piranu.
2007
Odpre atelje – galerijo v Izoli, študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu.
2009
Postane nona. Študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu in študijsko potuje na Patmos in v Izrael. Dobi priznanje Mirka Šubica.
2010
Postane drugič nona. Izide monografija Mira Ličen Krmpotić. Dobi nagrado ZDSLU.
2011
Dobi nagrado Zlati grb mesta Piran.
2012
Dobi priznanje na Majskem salonu. Ponovno tri mesece študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu.
