Rojena 26. 5. 1950 v Pulju. Oče Bruno, Tržačan, ki je po drugi svetovni vojni kot partizan ostal v Jugoslaviji, se v Zagrebu poroči s Štefico Petrinec, frizerko iz Kumrovca. Oče sprejme službo tehnologa v Uljaniku v Pulju. Tu se rodijo Mira, Dina in Bruna. Tu Miri ostane v spominu, da sta ji bila najljubša igra risanje s kredo po dvorišču in občudovanje secesijske ograje na stopnišču hiše, kjer so stanovali.
Med igro v parku pred Areno dolgo opazuje nekega slikarja, kako slika, in od takrat naprej je slikanje njena strast.
Začne hoditi v osnovno šolo v Pulju, ki jo obiskuje do šolskega polletja. Nato se s starši preselijo v Cerej pri Hrvatinih, nato pa v Koper. Oče dobi službo v Tomosu, mama pa skrbi za družino, ki je zelo povezana s sorodniki z obeh strani meje. Oba starša sta zelo dovzetna za potrebe drugih, posebno mama.
Na počitnicah pri stari mami v Slavoniji začne v skicirko risati po naravi vse okoli sebe.
Oče ji prinese iz Pariza slikarski kovček, ki postane njen talisman in ga povsod nosi s seboj in ga še vedno čuva. V višjih razredih osnovne šole ima čudovito profesorico likovnega pouka Omahnovo, katera jo bodri in tudi korigira vse, kar med tednom doma naslika. Slikanje postane njena glavna skrb. Oče jo vzpodbuja, naj čim več riše po naravi.
Se vpiše v koprsko Gimnazijo. Tu se vključi v likovni krožek pri profesorju Zvestu Apolloniu in je v krožku zelo aktivna, posebno pri slikanju zidne poslikave na šolskem stopnišču. Tudi sama si želi iti na akademijo v Benetke že med šolanjem na gimnaziji, toda ostane na gimnaziji, ker je mnenja, da potrebuje dobro splošno izobrazbo kot osnovo.
Se poglobi v krščanstvo in spozna duhovnost edinosti, spozna ustanoviteljico Chiaro Lubich in se navduši za njene tekste. Potuje sama v Zagreb na Picassovo razstavo ter vidi v galeriji umetnika.
Naredi sprejemne izpite na ALU v Ljubljani in se vpiše na slikarstvo (profesorji Mihelič, Omersa, Sedej, Didek, Borčić, Stupica, M. Tršar idr.).
Študij na akademiji, naredi nekaj knjižnih oprem, potuje večkrat v Rim na duhovne vaje in veliko slika.
Diploma na slikarstvu, prva samostojna razstava, najame občinsko ruševino na Baredih nad Izolo, se včlani v DSLU.
Restavratorska specialka na ALU Ljubljana.
Diploma na restavratorski specialki, služba na Zavodu za spomeniško varstvo Piran.
Se preseli v Piran.
Se poroči z Igorjem Krmpotićem in skupaj začneta delati keramiko, potujeta študijsko v Italijo.
Se rodi hči Ana.
Se rodi hči Lina.
Zapusti službo na Zavodu za spomeniško varstvo in vzame status samostojne kulturne delavke. Vsa leta ves čas išče prostor za atelje. Začasno ga dobi skupaj z Juretom Cihlarjem na podstrešju stavbe bivše Splošne plovbe v Piranu. Z možem odpreta galerijo v Piranu.
Prvo večje naročilo – vitraži za cerkev v Portorožu.
Si uredi atelje na Župančičevi 2 v Piranu. Prejme naročilo za vitraže v prezbiteriju pri minoritih na Ptuju.
Prejme naročilo za vitraže za ž. c. sv. Jurija in Eufemije v Rovinju.
Začne izvajati restavratorska dela v cerkvi sv. Jurija v Piranu. Razstavlja v Rimu.
Najame in uredi atelje nad cerkvijo sv. Štefana v Piranu.
Se udeleži enomesečne študijske kolonije v Gradcu.
Prevzame funkcijo predsednice društva Insula.
Prejme Steletovo priznanje.
V Münchnu obiskuje tečaj dela s steklom v tehniki fuzije.
Je iniciatorka in organizatorka Društva prijateljev Sv. Jurija in tradicionalnih projektov Jaslice in Križev pot v piranskih cerkvah.
Je članica mednarodne strokovne žirije na Ex-tempo keramike Piran. Se udeleži simpozija SEAC v Luksemburgu.
Začne bivati v Kortivih in prihaja dnevno v atelje v Piranu.
Odpre atelje – galerijo v Izoli, študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu.
Postane nona. Študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu in študijsko potuje na Patmos in v Izrael. Dobi priznanje Mirka Šubica.
Postane drugič nona. Izide monografija Mira Ličen Krmpotić.
Dobi nagrado ZDSLU.
Dobi nagrado Zlati grb mesta Piran.
Dobi nagrado na Majskem salonu.
Ponovno tri mesece študijsko biva v slovenskem ateljeju v Parizu.